Arhivsko društvo Slovenije je 20. oktobra v Veliki sejni dvorani ljubljanske Mestne hiše podelilo Aškerčevo nagrado in Aškerčevi priznanji za obdobje 2020–2022, ki jih bienalno podeljuje za posebne dosežke na področju arhivistike in popularizacije arhivske dejavnosti.
Prejemnik Aškerčeve nagrade za življenjsko delo je mag. Vladimir Kološa. Eno Aškerčevo priznanje sta prejeli mag. Danijela Juričić Čargo in dr. Lilijana Žnidaršič Golec, drugo pa Mojca Horvat.
Na slovesnosti sta zbrane nagovorila državni sekretar na Ministrstvu za kulturo Matevž Čelik Vidmar in podžupan Mestne občine Ljubljana Dejan Crnek.
Nagrado in priznanji sta podelila predsednik Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj dr. Andrej Nared ter predsednik Arhivskega društva Slovenije Aleš Jambrek. Slavnostna govornica je bila Marija Hernja Masten, ki je Aškerčevo nagrado prejela leta 2020.
Utemeljitve nagrad
Vladimir Kološa (1948) je v letih 1968–1973 študiral zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je leta 1993 magistriral. Poklicno pot je leta 1973 začel v tedanjem Arhivu Slovenije, ki mu je ostal zvest do upokojitve leta 2010. Kot arhivist je najprej skrbel za gradivo upravnih in samoupravnih organov od 1918 do 1941. Leta 1984 je postal načelnik Oddelka za informacije, dokumentacijo, INDOK in materialno varstvo arhivskega gradiva. Leta 1988 je postal pomočnik direktorice arhiva in prevzel vodenje Sektorja za varstvo arhivskega gradiva z več oddelki. Ta sektor je vodil do leta 2008, ko je ob reorganizaciji prevzel vodenje Sektorja za varstvo najstarejšega arhivskega gradiva.
Kološev opus in bibliografija pričata, da gre za vsestranskega arhivista, ki se je ukvarjal s strokovno obdelavo gradiva, objavo arhivskih virov, arhivskimi razstavami s katalogi, delom z uporabniki, omenimo pa še strokovne članke s področja arhivistike in zgodovine, referate na strokovnih zborovanjih, izobraževanje arhivskih delavcev, delo v arhivskem društvu, sodelovanje v številnih arhivskih projektih, strokovnih in izpitnih komisijah, itn.
Obsežno je njegovo delo na izdajanju vodnikov po fondih in zbirkah. Pri prvem z naslovom Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ — SR Slovenija (1984) je bil sodelavec projekta, pri drugem, Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (1999), paglavni urednik, redaktor in soavtor popisov. Ta vodnik pomeni krono strokovnega dela več generacij arhivistov osrednjega državnega arhiva, hkrati pa vrhunec arhivističnega dela Vladimirja Kološe.
Neprecenljivi so njegovi napori pri objavah arhivskih virov. Omenimo npr. objavo izbranih spisov Antona Füstra (3 knjige, 1988–1998), dnevnika Bogumila Vošnjaka iz prve svetovne vojne (1994) in soavtorstvo pri treh zvezkih projekta Slovenija na vojaškem zemljevidu. Tik pred upokojitvijo je kot edini slovenski predstavnik sodeloval pri objavi dokumentov o rusko-slovenskih odnosih od 12. stoletja do 1914; več kot 650 strani obsegajoča knjiga je izšla leta 2010.
Pomembno področje Kološevega dela so arhivske razstave. V letih 1979–2007 je kot avtor ali soavtor sodeloval pri vsaj 15 razstavah. Zadnja z naslovom Slovenska mesta skozi čas je gostovala najprej v Pekingu leta 2003, nato pa v letih 2004–2009 še v devetih evropskih državah. Razstava s katalogom v več tujih jezikih in slovensko-angleška monografija (2005) sta v tistem času veliko prispevala k mednarodni prepoznavnosti Arhiva RS, še bolj pa Slovenije in njene zgodovine v svetu.
Poleg naštetega je opravljal vrsto vodstvenih, strokovnih in upravnih funkcij, pri čemer je skrbel za dobre odnose med sodelavci, medsebojno spoštovanje in zaupanje.
Član Arhivskega društva Slovenije je bil od začetka kariere. V letih 1976–1983 je bil tajnik društva; z dobrimi 7 leti je sorekorder na tej funkciji.
Vladimir Kološa je v 37 letih arhivske kariere ustvaril dolg seznam opravljenih nalog, arhivskih popisov, vodnikov, razstav, katalogov, objav virov, člankov, predavanj. Pri tem velja poudariti njegovo strokovno usposobljenost, prizadevnost in pronicljivost, zlasti pa natančnost in preudarnost. Sklenemo lahko, da je eden redkih res kompletnih arhivistov, ki so z dolgoletnim predanim delom zaznamovali slovensko arhivistiko v desetletjih na prehodu iz 20. v 21. stoletje.
Njun odmeven dosežek v zadnjih dveh letih, tj. izdaja četrtega (2020) in petega (2021) zvezka Vodnika po urbarjih Arhiva Republike Slovenije predstavlja uspešen zaključek dvajset let trajajočega projekta izdajanja serije Vodnikov po urbarjih Arhiva RS. V soavtorstvu in souredništvu sta izdali štiri zvezke (2005, 2009, 2013, 2020), peti zvezek pa je samostojno delo Žnidaršič Golčeve in je lani izšel tako v tiskani kot elektronski obliki.
V petih zvezkih Vodnika so tako predstavljeni vsi doslej evidentirani urbarji (2313), ki jih Arhiv RS hrani v fizični ali digitalni obliki. Urbarji, ki so nastali kot pomoč pri upravljanju zemljiškega gospostva in za dokazovanja njegovih pravic, predstavljajo izjemen vir za preučevanje agrarne strukture, oblik podložniških dajatev, vrst živine in posevkov, mer, denarja ter krajevnih in osebnih imen. Ponujajo bogato paleto podatkov za gospodarsko in pravno zgodovino, historično topografijo, rodoslovje itd.
Kakovostna pomagala za uporabo arhivskega gradiva so nujna za njegovo dejansko uporabnost, kajti če gradivo (slabo popisano) zgolj leži v depojih, potem je to skoraj tako, kot da ne obstaja. Če je temeljno poslanstvo arhivov hramba gradiva, pa postane to res vsestransko uporabno šele po opravljeni naslednji stopnji, tj. popisovanju.
Danijela Juričić Čargo in Lilijana Žnidaršič Golec sta pri svojem delu pokazali izjemno prizadevnost, strokovno usposobljenost, še posebej pa natančnost.
Z zaključkom projekta smo dobili integralen popis urbarialnega gradiva v vseh fondih in zbirkah Arhiva RS. Avtorici sta raziskovalcem postavili odlične temelje za nadaljnje zgodovinske in sorodne raziskave. S končanim projektom sta pustili neizbrisen pečat pri ohranjanju in objavljanju arhivske dediščine, z izdelavo kakovostnih pomagal pa pomembno prispevali k popularizaciji arhivov in arhivske dejavnosti pri najširšem krogu uporabnikov.
Mojca Horvat je leta 2018 začela s popisovanjem arhivskega fonda SI PAM/1856 Gospoščina Negova. Gre za enega najbolje ohranjenih in najobsežnejših fondov starejše provenience v Pokrajinskem arhivu Maribor. Zajema gradivo štirih stoletij, razporejen je v 430 arhivskih škatlah, 9 mapah in 8 knjigah.
Fond je celovito uredila in naredila popis, ki v podatkovni bazi scopeArchiv šteje kar 6690 popisnih enot. Leta 2021 je izšla monografija z naslovom Gospostvo Negova, kot ga slikajo arhivski viri, ki na inovativen način predstavlja arhivsko gradivo in je odlična nadgradnja osnovnega arhivističnega dela.
Monografija obsega 204 strani, 23 slik, stvarni in krajevni indeks ter abecedni seznam podložnikov gospostva od 16. do 19. stoletja. Vsebina monografije je smiselno razdeljena na 7 poglavij, ki sledijo strukturi fonda. Avtorica je želela monografijo približati širši javnosti, zato je vanjo vključila tudi prevode 12 dokumentov, ki plastično ponazarjajo posamezne segmente življenja v 18. in 19. stoletju. Podoben je izbor slikovnega gradiva, ki še dodatno osvetli dogajanje na gospostvu. Besedilo odlikuje jasen jezik, preglednice in grafični prikazi pa so dodani v še boljšo ponazoritev.
Inovativno objavo arhivskega gradiva je nadgradila še z razstavo. Ta je bila maja 2022 postavljena na gradu Negova, kjer je gradivo nastalo, na osmih panojih pa predstavlja najbolj zanimive in povedne dokumente, ki jih dopolnjuje s predmeti mariborskega in murskosoboškega muzeja.
Monografija Gospostvo Negova, kot ga slikajo arhivski viri predstavlja odmeven prispevek v arhivski stroki in razgrinja potencial, ki ga ima arhivsko gradivo, skupaj z razstavo pa je pomembno prispevala k popularizaciji arhivov in arhivske dejavnosti.
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo.
Fotografije: Arhivsko društvo Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv na Ptuju, ZRC SAZU, prejemniki nagrad.
