Prof. dr. Jože Žontar (1932–2020)
Od nas se je poslovil častni član društva prof. dr. Jože Žontar, ki je bil leta 2002 prvi prejemnik Aškerčeve nagrade, za katero je bil v tistem letu predlagan kar štirikrat.
Prof. dr. Jože Žontar se je rodil 15. marca 1932 v Kranju. Zgodovini se je zapisal leta 1955 z diplomo na Prirodoslovno-filozofski fakulteti v Ljubljani. To je bilo leto, ko se je zapisal tudi slovenski arhivistiki, saj se ji je posvečal vse od prve zaposlitve v tedanjem Arhivu Ljudske Republike Slovenije, v katerem je v prvem delu svoje arhivske kariere preživel 17 let, pa preko dvajsetletnega intenzivnega službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana in še osem letnega ponovnega službovanja v Arhivu Republike Slovenije. Arhivski stroki pa je ostal zvest tudi po upokojitvi.
V prvih letih službovanja v Arhivu Ljudske Republike Slovenije si je dr. Žontar pridobil obilo praktičnega in teoretičnega arhivskega znanja. Nadgradil ga je kot avtor ali soavtor (največkrat skupaj z dr. Sergijem Vilfanom) v slovenskih učbenikih arhivistike. Izjemen je bil tudi njegov doprinos pri pripravi slovenske arhivske zakonodaje, saj je sodeloval pri pripravi vseh slovenskih arhivskih zakonskih predpisov. Prvo slovensko arhivsko zakonodajo sta sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja zakoličila skupaj z dr. Vilfanom in tudi vsi kasnejši zakonodajni predpisi so bili rezultat prizadevanja in strokovnega znanja dr. Žontarja. Izjemni so tudi prispevki, ki jih je dosegel na področju arhivskega strokovnega izobraževanja. Od konca sedemdesetih let dalje je sodeloval v slovenskih in jugoslovanskih komisijah za arhivsko šolanje in izobraževanje, leta 1988 pa je postal tudi član sekcije za šolanje pri Mednarodnem arhivskem svetu. Bil je tudi predsednik komisije za strokovne izpite in za podeljevanje arhivskih strokovnih nazivov. Brez dvoma je njegova tudi zasluga, da je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani v študijskem letu 1978/79 zaživela katedra za arhivistiko, kjer je bil leta 1988 izvoljen za izrednega, leta 1990 pa za rednega profesorja za arhivistiko.
Prof. dr Jože Žontar je bil zelo dejaven tudi na mednarodnem arhivskem področju. Že v prvem obdobju njegovega službovanja v Arhivu Republike Slovenije in zelo aktivnega delovanja v Arhivskem društvu Slovenije ter tedanji jugoslovanski arhivski strokovni zvezi se je uveljavil v mednarodnem merilu. Udeležil se je arhivskih strokovnih srečanj v Londonu, Bonu, Parizu, Madridu, Moskvi, pa tudi v Združenih državah Amerike in v Afriki. Na mednarodnih posvetovanjih in na intenzivnih študijskih obiskih, zlasti v avstrijskih, nemških in italijanskih arhivih, se je srečeval z novimi rešitvami, ki jih je nato premišljeno prenašal tudi v slovenski arhivski prostor. Ni čudno, da sta ga dr. Ema Umek in dr. Matevž Košir v predstavitvenem članku v »Žontarjevem zborniku«, ki je leta 2002 izšel v čast njegove sedemdesetletnice, označila kot »…našega prvega poklicnega strokovnjaka za mednarodno arhivistiko…«. V ta sklop njegovega udejstvovanja je potrebno dodati že prej omenjeno članstvo v sekciji za šolanje pri Mednarodnem arhivskem svetu, za katero je leta 1994 v Ljubljani organiziral zelo uspešen mednarodni simpozij z naslovom »Spremembe v arhivskem šolanju kot posledica političnih sprememb v Vzhodni in Srednji Evropi«.
Med njegovim delom moramo posebej izpostaviti njegove zelo natančne študije o razvoju institucij na Slovenskem, katerih poznavanje je za vsakega arhivista nujno potrebno za nemoteno opravljanje strokovnega dela. Njegovi številni članki o tej tematiki so dosegli vrh v dveh publikacijah. Pri prvi, trijezični, z naslovom »Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski«, ki je izšla leta 1988, je opravil zahtevno redakcijo in bil eden od avtorjev, druga pa nosi naslov »Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848« in je izšla leta 1998.
Vsi, ki so krajši ali daljši čas sodelovali s prof. dr. Jožetom Žontarjem pa vedo, da je bil zelo zahteven, a tudi korekten do sodelavcev, hkrati pa strog in dosleden tudi do sebe. Brez te značilnosti si ni mogoče predstavljati nastalega opusa praktičnih in teoretičnih strokovnih rezultatov, kot je to uspelo dr. Jožetu Žontarju.
Besedilo je del obrazložitve Aškerčeve nagrade za življenjsko delo za ohranjanje arhivske kulturne dediščine in k razvoju slovenske arhivistike, ki jo je Arhivsko društvo Slovenije podelilo leta 2002.