Znani so prejemniki Aškerčevih nagrad in priznanj za leto 2024
Arhivsko društvo Slovenije je 23. oktobra v Veliki sejni dvorani ljubljanske Mestne hiše podelilo Aškerčevo nagrado in Aškerčevi priznanji za obdobje 2022–2024, ki jih bienalno podeljuje za posebne dosežke na področju arhivistike in popularizacije arhivske dejavnosti.
Prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo je Aleksandra Pavšič Milost. Eno Aškerčevo priznanje so prejeli Tadej Cankar, dr. Mateja Jeraj, dr. Matevž Košir, mag. Tadeja Tominšek Čehulić, Polona Trobec Mlakar, Mojca Tušar in Tanja Žohar, drugo pa dr. Bojan Himmelreich.
Na slovesnosti je zbrane nagovorila vodja oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana mag. Mateja Demšič. Slavnostna govornica je bila direktorica Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici dr. Tanja Martelanc. Nagrado in priznanji sta podelila predsednik Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj dr. Andrej Nared ter predsednica Arhivskega društva Slovenije Mojca Horvat.
Aleksandra Pavšič Milost je bila rojena 17. novembra 1956 v Postojni. Osnovno šolo je obiskovala v Grgarju in Solkanu. Srednjo vzgojiteljsko šolo je končala v Idriji in se vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1981 diplomirala iz zgodovine in sociologije. Istega leta se je zaposlila kot arhivistka v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Leta 1997 je pridobila naziv arhivska svetovalka in 2016 arhivska svetnica.
Večino časa je skrbela za arhivske fonde in ustvarjalce s področja gospodarstva. Veliko se je posvečala terenskemu delu, stikom z ustvarjalci, odbiranju in prevzemanju gradiva, pa tudi njegovi strokovni obdelavi in popisovanju. V obdobju med 2016 in 2021 je skrbela tudi za gradivo in ustvarjalce s področja vzgoje in izobraževanja, od leta 2022 dalje skrbi pretežno za upravne fonde.
V novogoriškem arhivu je predavateljica na strokovnih usposabljanjih za delo z dokumentarnim gradivom in članica komisije za preizkus strokovne usposobljenosti; med letoma 2007 in 2021 je bila njena predsednica. Leta 2014 je bila članica delovne skupine pri MK za pripravo predloga sprememb in dopolnitev Pravilnika o strokovni usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom. Od leta 2006 do leta 2017 je bila članica Komisije za podelitve strokovnih nazivov na področju varstva arhivskega gradiva (2013−2017 namestnica predsednice).
Njen bibliografski opus zajema strokovne članke o valorizaciji in prevzemih gradiva s področja gospodarstva, kjer je skozi proučevanje in reševanje pragmatičnih ter zakonskih polemik še posebej ob privatizaciji gospodarstva v devetdesetih letih pomembno doprinesla k razvoju arhivske stroke. Objavljala je v zbornikih posvetovanj Arhivskega društva Slovenije in publikaciji Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Na konferencah se je vključevala v diskusije in dajala pobude za obravnavo strokovnih vprašanj. Redno je objavljala tudi v glasilu Arhivi.
V arhivskih publikacijah, krajevnih zbornikih, jubilejnih publikacijah in časopisih je na osnovi arhivskega gradiva objavila vrsto zgodovinskih člankov o primorskih gospodarskih družbah. Ob tem je raziskovala in objavljala dela o znanih primorskih osebnostih in krajevni zgodovini. Njeni članki so marsikoga spodbudili k raziskovanju lokalnega zgodovinopisja, saj se je posvečala tudi manj znanim tematikam in osebnostim.
Pripravila je več odmevnih samostojnih razstav s katalogi. Naj izpostavimo le nekatere: Zadružni dom – naš ponos je naslov razstave iz leta 1996, ki se posveča gradnji zadružnih domov po drugi svetovni vojni. Razstava Zgodba o luči – Soške elektrarne Nova Gorica, 60 let (1947−2007) je leta 2007 nastala na pobudo Soških elektrarn in v tesnem sodelovanju z Aleksandro Pavšič Milost. Zgodovina soških elektrarn je bila predstavljena s preko 90 enotami gradiva in je svoje stalno mesto dobila v prostorih hidroelektrarne v Solkanu. Želimo k matični domovini − razstava ob 70-letnici priključitve Primorske k Jugoslaviji je bila postavljena leta 2017. Aleksandra Pavšič Milost je na 16 panojih pripravila bogat pregled povojnega dogajanja, ki je nazorno prikazoval prizadevanja Primorcev, pa tudi drugih Slovencev, da se Primorska po koncu druge svetovne vojne priključi k Jugoslaviji.
Pomemben je bil njen prispevek v ožjem pripravljalnem odboru slovenskih javnih in cerkvenih arhivov, ki je v letih 2011−2015 pripravil razstavo in monografijo z naslovom Arhivi − zakladnice spomina. Letos bo svojo uspešno poklicno pot zaključila z avtorsko razstavo Pobratenja severnoprimorskih občin z občinami v tujini.
Veliko je prispevala k promociji arhiva in arhivskega gradiva. Vseskozi je razvijala in izpopolnjevala pedagoško dejavnost novogoriškega pokrajinskega arhiva, ki je obsegala predstavitve ob dnevih odprtih vrat, učne ure za vrtce, osnovne in srednje šole ter sodelovanje z Medgeneracijskim središčem dnevnih aktivnosti za starejše v Novi Gorici. Sodelovala je tudi z višjimi in visokimi šolami. Novogoriški arhiv je zastopala na nacionalnem medresorskem projektu Kulturni bazar. Aleksandra Pavšič Milost se je z izvirnim in njej lastnim hudomušnim podajanjem zgodovinskih dejstev in popularizacijo arhivske stroke prikupila marsikateremu obiskovalcu arhiva.
Neprecenljivo je tudi njeno delovanje v okviru Arhivskega društva Slovenije od leta 1981 dalje. Kar devet mandatnih obdobij v letih 1992−2024 je bila članica izvršnega odbora društva, dva mandata (2002−2004, 2016−2018) je bila njegova predsednica. V tem obdobju je uspešno izpostavila poklic arhivista in njegovo delovanje v okolju, ki so ga narekovale družbene spremembe. V prejšnjem mandatu je bila tudi članica Komisije za podeljevanje Aškerčevih nagrad in Aškerčevih priznanj. Večkrat je aktivno zastopala Arhivsko društvo Slovenije na zborovanjih arhivskih društev v tujini. Aleksandra Pavšič Milost je vsestranska arhivistka, ki je svojo kariero posvetila arhivski stroki, arhivskemu gradivu in arhivskim kolegom ter je neizbrisno zaznamovala tri desetletja delovanja Arhivskega društva Slovenije. Njeni sodelavci in kolegi občudujemo njeno predanost in natančnost pri skrbi za arhivsko gradivo. Ob skorajšnji upokojitvi se ji poklanjamo z najvišjo stanovsko nagrado.
Sodobno zgodovinopisje poudarja velik pomen raziskav na temeljih verodostojnih virov in arhivi imajo v tem procesu pomembno vlogo. Objavljeni arhivski viri, opremljeni z ustreznim znanstvenim aparatom, so še posebej pomembni za kontroverzne teme iz obdobja polpretekle zgodovine, med katere sodi tudi obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem in čas, ki ji je sledil.
Konec leta 2022 je Arhiv RS izdal 1039 strani obsegajočo knjigo z naslovom Dr. Albin Šmajd: Dnevnik in dosje (1941–1946). Knjiga, ki je izšla tako v fizični kot elektronski obliki, predstavlja del obsežnega arhivskega gradiva, ki ga je ustvaril ali zbral dr. Albin Šmajd, radovljiški odvetnik in predvojni politik Slovenske ljudske stranke, med okupacijo eden izmed voditeljev protirevolucije. Glavni in najobsežnejši del publikacije je Šmajdov dnevnik. Njegovi zapisi, ki so nastajali od jeseni 1941 do začetka maja 1945 in so danes v Arhivu RS, so avtentičen prikaz delovanja protikomunističnega tabora v vojnem času in še posebej Slovenske ljudske stranke. Izdaji so dodani zapisi, ki jih je napisal v emigraciji, po končani vojni, in so se ohranili v okviru gradiva, ki ga je zbrala zasebna arhivska ustanova Studia slovenica. Drugi, krajši objavljeni vir, je osebni dosje Albina Šmajda, ki so ga oblikovali organi državne varnosti po končani vojni. Sestavljajo ga zapisniki zaslišanj nekaterih Šmajdovih znancev, podatki o osebah, nastopajočih v Šmajdovem arhivu, nekaj dokaznega ali obremenilnega gradiva, njegov bistveni del pa so zapisniki Šmajdovih zaslišanj, ki so potekala v začetku marca 1946.
V zgodovinopisju je bil Šmajdov dnevnik sicer že večkrat obravnavan, a so se njegovi uporabniki srečevali s številnimi težavami. Želje po objavi Šmajdovega dnevnika z ustreznim znanstvenim aparatom so obstajale že v preteklosti, a do tega dolgo ni prišlo. Končno so se s tem zahtevnim, dolgotrajnim in pogosto mukotrpnim delom spopadli sodelavci Arhiva RS. Z vso potrebno natančnostjo so transkribirali Šmajdov »filigransko« drobni, mestoma stisnjen, nečitljiv in neurejen rokopis, a pri tem niso posegali v njegovo avtentičnost. Ugotovili so identiteto večine oseb, navedenih samo z imenom, priimkom ali le s psevdonimom, razrešili množico kratic in okrajšav, v opombah pod črto so pojasnili nekatere manj znane, a za razumevanje besedila pomembne dogodke. Šmajdov dnevnik je predstavljen na način, razumljiv slehernemu bralcu in ne le posebej usposobljenim strokovnjakom in znanstvenikom.
Za boljše razumevanje objavljenih virov poskrbijo uvodne študije, kratke biografije velikega števila v dnevniku in dosjeju nastopajočih oseb. Pripravljavci izdaje so opravili izvrstno delo, ki pomeni pomemben kamenček v mozaiku razumevanja zapletenega dogajanja in težkih osebnih odločitev med okupacijo, revolucijo, protirevolucijo in kolaboracijo na Slovenskem. Izdaja arhivskih dokumentov Albina Šmajda je s svojo temeljitostjo in obsegom pomemben prispevek k osvetlitvi navedenega obdobja in dostopnosti arhivskih virov tako znotraj znanstvenih kot tudi širših zainteresiranih javnosti. Gre za zahtevno delo, ki je bilo opravljeno vrhunsko in pomembno osvetljuje obdobje druge svetovne vojne, zato si ekipa sodelavcev Arhiva RS, ki je izdajo pripravila, nedvomno zasluži najvišje stanovsko priznanje.
Bojan Himmelreich je po zaključeni gimnaziji leta 1987 diplomiral iz zgodovine in angleščine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; na isti fakulteti je 2000 magistriral in 2008 doktoriral iz zgodovine. Septembra 1989 se je zaposlil kot arhivist v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer deluje še danes. Od leta 2002 vodi oddelek za gradivo ustvarjalcev s področja kulture, znanosti, športa, društev, osebnih in družinskih fondov ter zbirk arhivskega gradiva. Leta 1997 je dosegel naziv višji arhivist, 2000 arhivski svetovalec in 2015 arhivski svetnik. Od leta 2010 do 2023 je vodil Medarhivsko delovno skupino za kulturo in znanost.
Z razstavo Je bilo v Celju dovolj mostov? je na sistematičen, pregleden in vizualno zanimiv način v štirih, po večjih celjskih vodah poimenovanih poglavjih, predstavil zgodovino gradnje mostov in brvi v Celju od sredine 19. stoletja do danes. Razstava je bila pospremljena z monografijo (ZAC, 2022, 136 strani), v kateri so ob posameznih mostovih prikazana tudi ozadja njihovih nastankov. Omenjeni so graditelji in načini gradnje, opisan pa je tudi praktičen vpliv njihovega obstoja. V delu lahko preberemo, kako nas mostovi povezujejo, kako razburjajo prebivalstvo ali kako neobičajna je lahko slavnostna izročitev mostu prometu. Objavljena so pričevanja ljudi, ki se mostov z nostalgijo spominjajo in spomini mladih na odraščanje ob starem splavarjevem mostu čez Savinjo. Monografijo popestrijo še zanimivi citati, izbrani iz Celjskega tednika, ki so jih izrekli Celjani o dogodivščinah, ki so se jim zgodile ob/pod/zaradi mostov.
V monografiji je objavljenih 160 različnih virov iz arhivskih in muzejskih ustanov, časopisja in drugod – zemljevidov, vedut, fotografij, razglednic, dopisov, komentarjev, risb, načrtov idr. Govorimo lahko o obsežni, bogato opremljeni znanstveni publikaciji, ki jo zaznamuje avtorjevo natančno, strokovno in analitično delo.
Razstava je bila na ogled od septembra 2022 do maja 2024. Ogledalo si jo je okrog 2700 ljudi, samo avtor pa je imel skoraj 80 vodstev. Pripravljena je bila tudi digitalna različica razstave.
Njegov drugi projekt, razstava z naslovom Filatelija v arhivih, arhivi v filateliji, je nastala ob stoletnici filatelije v Celju, na njej pa so bili sistematično predstavljeni trije sklopi: delovanje filatelistov v Celju od nastanka društva dalje; filatelistično gradivo, ki ga najdemo v različnih arhivskih fondih; zbirka materialov, ki so jih izdale poštne uprave po svetu na temo arhivistike. To gradivo je kljub svoji pomembnosti v javnih arhivih pri obravnavi arhivskega gradiva dokaj zapostavljeno. Celjski arhiv je izdal tudi priložnostno publikacijo v 299 oštevilčenih izvodih.
Obe razstavi s spremnima publikacijama sta poželi izjemno zanimanje strokovne in laične javnosti ter pomenita enega od presežkov na tem področju v zadnjih dveh letih. Bojan Himmelreich za pomemben prispevek k popularizaciji arhivov in arhivske dejavnosti nedvomno zasluži Aškerčevo priznanje za leto 2024.
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo.
Fotografije: Arhivsko društvo Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Zgodovinski arhiv Celje, prejemniki nagrad.
