Vladimir Žumer (1949–2021)
Kar koli v življenju delaš, delaj preudarno in misli na konec.
“Latinski pregovor je priljubljeno delovno in življenjsko vodilo, po katerem se je od študentskih let ravnal Vladimir Žumer,” je v Arhivih ob 70-letnici dr. Vladimirja Žumra napisala dr. Ljuba Dornik Šubelj.
Vladimir Žumer se je rodil 26. avgusta 1949 v Voklem pri Kranju. Leta 1973 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in sociologije, leta 1994 pa je na Oddelku za zgodovino iste fakultete magistriral iz arhivistike s temo “Osnove valorizacije dokumentarnega gradiva po letu 1945”. Tudi doktorska disertacija “Vrednotenje zapisov javne uprave v Republiki Sloveniji”, ki jo je leta 2007 zagovarjal na Filozofski fakulteti v Zagrebu, je posvečena valorizaciji arhivskega gradiva.
Jeseni 1973 se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, kjer je vodil Enoto za zunanjo ljubljansko regijo. Leta 1986 je postal svetovalec direktorice za koordinacijo in razvoj arhivske službe v Arhivu Republike Slovenije. Od leta 1988 je bil namestnik direktorice, od leta 1993 do 31. avgusta 2004 pa direktor tega arhiva. Kasneje je vodil Arhivski center za strokovni razvoj pri Arhivu Republike Slovenije.
Vladimir Žumer si je v slovenski arhivistiki pridobil veliko strokovno znanje, ki ga je nesebično razdajal stanovskim kolegom, študentom arhivistike, delavcem, ki delajo z dokumentarnim gradivom pri imetnikih, uporabnikom arhivskega gradiva, skratka vsem, ki so želeli njegov strokovni nasvet ali mnenje. Teh pa ni bilo malo, saj je bil dr. Žumer poznan kot eden redkih strokovnjakov pri nas, ki dobro obvladajo vsa najpomembnejša področja arhivske dejavnosti. Svoje znanje je prenašal na druge prek desetin teoretičnih in praktičnih razprav, člankov, referatov in poročil, kot avtor več priročnikov, pa tudi na številnih predavanjih, seminarjih, tečajih, strokovnih posvetovanjih in delovnih sestankih.
Že na začetku svoje poklicne poti se je srečal z najpomembnejšim arhivskim vprašanjem, kako iz ogromnih količin dokumentarnega gradiva, nastalega po 2. svetovni vojni, odbrati in omogočiti uporabo tistih dokumentov, ki vsebujejo pomembne podatke za zgodovino, druge znanosti in kulturo. Zato se je v prvem obdobju posvetil predvsem valorizaciji dokumentarnega gradiva, s katero se do takrat v Sloveniji skoraj niso ukvarjali. O tem vprašanju je od leta 1979 naprej napisal prek 15 razprav in člankov (nekateri so bili objavljeni tudi v tujih strokovnih glasilih), največ o valorizaciji dokumentarnega gradiva gospodarskih organizacij. V obsežni študiji “Valorizacija dokumentarnega gradiva za zgodovino, znanost in kulturo”, objavljeni leta 1995, je svoje izkušnje združil s temeljito analizo reševanja te problematike v Jugoslaviji in v svetu. Delo je nepogrešljiv pripomoček za vse arhiviste, ki delajo z imetniki dokumentarnega gradiva.
Z valorizacijo je povezano tudi drugo pomembno področje Žumrovega dela. Pri obiskih imetnikov in prevzemanju arhivskega gradiva je vedno znova ugotavljal, da delavci, zadolženi za delo z dokumentarnim gradivom, niso imeli ustrezne strokovne izobrazbe, saj za takšno izobraževanje niti niso imeli možnosti. Zavedal se je, da je strokovna usposobljenost teh ljudi ključnega pomena za dosego cilja, da bi v zgodovinske arhive prihajalo odbrano, urejeno in popisano arhivsko gradivo, najsi bo napisano na papirju ali, v novejšem času, na elektronskih nosilcih zapisov. Ob njegovem 20-letnem delu na področju tovrstnega izobraževanja je nastalo več priročnikov. Najpopolnejši je bil objavljen leta 2001 z naslovom »Arhiviranje zapisov – priročnik za ravnanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom«; v njem je obdelal celoten postopek od nastanka dokumenta do izročitve arhivskega gradiva v zgodovinske arhive.
Pomemben je tudi Žumrov prispevek k razvoju slovenske arhivistike na področju strokovne obdelave arhivskega gradiva po prevzemu v zgodovinske arhive. Predvsem je veliko pripomogel k standardizaciji arhivskega popisovanja. S tem vprašanjem se je začel intenzivno ukvarjati v drugi polovici osemdesetih let, zlasti v povezavi s pripravo posebnih računalniških programov za popisovanje arhivskega gradiva. Bil je gonilna sila skupine, ki je pripravila strokovne podlage za prvi arhivistični računalniški program “Armida” in ima največ zaslug za to, da je le-ta zaživel tudi v praksi. Bil je tudi pobudnik izdelave tehnično posodobljenega arhivskega računalniškega programa “Infoarh”. V 2. polovici 90-ih let je bil glavni zagovornik uvajanja mednarodnih standardov za arhivsko popisovanje v slovensko prakso. Predstavil jih je leta 1997 v obširnem članku “Elementi popisovanja arhivskega gradiva”; v njem je poudaril popisovanje s pomočjo računalnikov. Posebno vrednost imajo številni praktični primeri za popisovanje arhivskega gradiva, ki ga hranijo slovenski arhivi.
Dr. Žumer je veliko pripomogel tudi k popularizaciji arhivske dejavnosti v Sloveniji. Zaradi njegovega dobrega sodelovanja s sredstvi javnega obveščanja je velik del slovenske javnosti spoznal vlogo in pomen arhivov, njihovo delo in probleme.
Vse življenje je rad potoval. V zadnjih letih sta se z ženo posvetila prav posebni vrsti potovanj: pešpoti v Santiago de Compostela. Na poti ga je spremljal rek – ne hodim do cilja, cilj je pot!
Besedilo je del obrazložitve Aškerčeve nagrade za izjemen prispevek k razvoju slovenske arhivistike, ki jo je Arhivsko društvo Slovenije Vladimirju Žumru podelilo leta 2004.