Voščilo predsednika društva ob 20. oktobru – dnevu slovenskih arhivov
Tako kot vsako leto arhivisti 20. oktobra z veseljem in verjamem, da tudi s ponosom, obeležujemo dan slovenskih arhivov. Letošnjega si bomo še posebej zapomnili, saj je izbruh epidemije novega koronavirusa močno zarezal v naše vsakdanje življenje, predvsem pa v naše vsakodnevne službene navade. Če je še pred kratkim veljal obisk arhiva oziroma dostop do arhivskega gradiva kot nekaj samoumevnega, se je v času vsesplošnega omejevanja osebnih svoboščin pokazalo, da temu ni tako. Zaprtje naših vrat je mnogim obiskovalcem močno otežilo, če ne kar ustavilo pisanje raziskovalnih nalog, številni članki za objavo so ostali nedokončani, mnogi projekti niso bili zaključeni ob predvidenem roku in še bi lahko našteval. Nekateri so šele v teh okoliščinah spoznali, kako neobhodna institucija so arhivi in pri mnogih uporabnikih, vajenih nemotenega dostopa do gradiva, so ti nujni ukrepi naleteli na neodobravanje ali celo nestrpnost.
Zagotovo neprijetna situacija, vendar če drži, da je iz vsake situacije potrebno razbrati vsaj kanček dobrega, naj bo to prava priložnost, da se pri sebi in kot del družbe še enkrat vprašamo o vlogi in pomenu pisne dediščine. Prepričan sem, da arhive ne ogroža toliko nezavidljiva splošna ekonomska situacija, temveč zlasti prevladujoča družbena etika, ki v veliki meri kaže nezanimanje za vse, kar ni eksistencialnega pomena za fizično preživetje ali kopičenje materialnega blagostanja. Na nas pa je, da kljub včasih jalovim rezultatom naših prizadevanj oziroma pogostega nesorazmerja med vloženim trudom in končnim izkupičkom še naprej vztrajamo pri ozaveščanju družbe, da so arhivi dragoceno in občutljivo bogastvo, saj predstavljajo zakladnico kolektivne zavesti in spomina. Ne prestavljam si obstoja in napredka družbe brez kolektivnega spomina; bilo bi nekako tako kot imeti v roki mobilni telefon, a kakšno korist bi imeli od njega, če bi izgubili spomin na to, kdo so ljudje v imeniku. Kaj bi nam koristil ključ v žepu, ko bi pozabili, kje živimo?
Čeprav sem se v arhivske vode podal šele pred nekaj leti, je bil ta čas več kot dovolj, da sem ugotovil, da arhivisti premoremo tisto mero zdrave trme, ki nam omogoča, ne samo preživetja v tem burnem času, temveč tudi ostati družbeno koristni ter vztrajati pri svojem temeljnem poslanstvu, kakršnega je na lep način povzela spoštovana kolegica dr. Jelka Melik; »poslanstvo arhivista je graditev mostu med sedanjostjo in prihodnostjo ter sedanjostjo in preteklostjo.« Seveda preteklost, tudi takšna, ki jo arhivi skrbno čuvamo, ni vselej svetla, temveč jo zaznamujejo številne sence, kot so krivice, boleči spomini in podobno. Prepričan pa sem, da ni smotrno živeti izolirano, samo z lastnimi individualnimi izkušnjami, temveč je potrebno našo »bit« postaviti v širši okvir družinskega, družbenega, državljanskega, nacionalnega spomina in še širše. Vse to pa brez pravilno dokumentirane zgodovinske zapuščine ni mogoče.
Običajno je tako, da se javnost seznani z arhivi in našim delom šele, ko mediji poročajo o kakšnem senzacionalnem dogodku, v katerega so posredno ali neposredno vpleteni arhivi (npr. zastareli sodni procesi, sprememba zakonodaje, poprava krivic itd.) ali ob kakšnih odmevnejših odkritjih arhivskih dokumentov, ob zanimivejših razstavah pa žal že redkeje. Dejstvo pa je, da je naše delo veliko bolj kompleksno, presegajoče podobo oziroma okvirje, v okviru katerih nas navadno vidi splošna javnost.
Zato vsem stanovskim kolegom polagam na srce, naj obdržijo tisto pozitivno mero trme in optimizma, tudi v tistih trenutkih, ko bodo imeli občutek, da njihovo delo ni cenjeno do te mere, do kakršne bi moralo biti, saj bosta le na ta način osebno in poklicno zadovoljstvo ter poslanstvo združena v celoto.
Matej Muženič, predsednik Arhivskega društva Slovenije